Povišana telesna temperatura

POVIŠANA TELESNA TEMPERATURA – OPOZORILO, DA SE V TELESU NEKAJ DOGAJA!

Povišana telesna temperatura, imenovana tudi vročina, je simptom, ki največkrat nastane, ko se organizem bojuje proti bolezni. Navadno bistveno ne vpliva na kakovost življenja.

O povišani telesni temperaturi govorimo, kadar je nad normalno vrednostjo, ki je pri odraslih med 35,6 °C in 37,7 °C. Pri otrocih je normalna vrednost odvisna od starosti in je lahko celo nekoliko višja kot pri odraslem. O vročini pri otroku govorimo tedaj, kadar telesna temperatura, merjena pod pazduho preseže 37,2 °C, merjena v ušesu 37,5 °C in izmerjena v ritki 38 °C.

Pogosto si pri povišani telesni temperaturi lahko pomagate sami z uporabo zdravil, ki jih lahko kupite v lekarni brez recepta, seveda po posvetu s farmacevtom. Lekarniški farmacevt

lahko med pogovorom ugotovi vzrok vaših težav, presodi resnost povišane temperature in svetuje obisk zdravnika ali uporabo zdravila brez recepta in druge ukrepe, ki pomagajo znižati telesno temperaturo na normalno vrednost.

Značilni simptomi in znaki

Simptomi in znaki povišane telesne temperature ali vročine:

• koža se segreje in postane topla, lahko se začnete tudi potiti,

• občutek hladu ali toplote,

• utrujenost in oslabelost, ki sta manj pogosti pri temperaturi do 38,8 °C, nad to vrednostjo pa se zagotovo pojavita,

• tresenje,

• mrazenje,

• občasno glavobol, ki je pogostejši pri otrocih.

Vročina nad 39,0 °C lahko pri majhnih otrocih povzroča vročinske krče, še posebno v starostnem obdobju med 18. mesecem in 3. letom starosti. Vrednosti telesne temperature se nanašajo na bazalno telesno temperaturo, ki jo lahko izmerimo v ušesu ali v danki.

Uravnavanje telesne temperature

Telesna temperatura kaže stanje organizma. Normalno telesno temperaturo lahko imenujemo tudi bazalna temperatura. Človeško telo je zmožno, da izgubo toplote (prevajanje, sevanje, izhlapevanje) nadomesti s proizvodnjo toplote (s procesi presnove) in nasprotno. Tako vzdržuje telesno temperaturo. Te procese imenujemo termoregulacija. Človek brez oblačil se lahko prilagodi temperaturi okolja med 13 in 60 °C v suhem zraku, ne da bi se njegova bazalna temperatura spremenila za več kot 1 °C. Proces termoregulacije se začne, ko se temperatura okolja dvigne nad 33 ali pa pade pod 27 °C. Temperaturno območje med 27 in 33 °C pa velja za termonevtralno območje. Da ohranjamo normalno telesno temperaturo v telesu, termoobčutljiva živčna vlakna v hipotalamusu (telesni termostat) zbirajo in pretvarjajo informacije iz temperaturnih senzorjev ter nadzirajo termoregulacijsko funkcijo. Temperaturni senzorji vsebujejo toplotno občutljive celice v hipotalamusu, za vroče in hladno občutljive receptorje v koži in za hladno občutljive receptorje v hipotalamusu, srednjih možganih ter hrbtenjači. Ko nam je prevroče, hipotalamus na podlagi signala iz temperaturnih senzorjev zmanjša toploto s povečanjem pretoka krvi do površinskih celic kože, kar omogoča oddajanje toplote v okolje, aktivira pa se tudi potenje. Če nas zebe, hipotalamus aktivira procese, ki ohranjajo toploto s skrčenjem žilic na površini kože, naraščanjem celičnega metabolizma in drgetanjem. Telesna temperatura se podnevi spreminja. Zjutraj med 4. in 9. uro je nižja, med 14. in 20. uro pa višja. Niha približno 1 °C. Telesna temperatura je pri posameznikih različna, nanjo pa vplivajo številni dejavniki: spol, rasa, starost, zaužita hrana, telesna vadba, ovulacija pri ženskah.

Merjenje telesne temperature

Telesno temperaturo izmerimo z različnimi termometri in na različnih mestih. Na merjenje vplivajo temperatura okolja, telesna dejavnost, menstrualni ciklus, čustveno stanje. Telesno temperaturo lahko izmerimo v ustih (zelo dober kazalnik telesne temperature). Če dodamo 1 °C, dobimo osnovno (bazalno) temperaturo telesa. Naslednje mesto meritev je v danki, kjer je temperatura enaka bazalni temperaturi, vendar je slabost teh meritev, da se temperatura zelo počasi spreminja, pa še neprijetna je za osebo. V ušesu so meritve vedno bolj popularne. Spremembe so najhitreje vidne, pokaže bazalno temperaturo. Pod pazduho temperaturo največkrat merimo zaradi preprostosti. Ta vrednost je 1 °C nižja od izmerjene v ustih

oziroma 1–2 °C nižja od ušesne in rektalne. Pod pazduho je potrebno meriti dlje časa (svetuje se 5 min), da se temperatura ustali na pravi vrednosti, kot pa v ostalih primerih.

Kdaj se odločimo za samozdravljenje?

Preden se odločimo za samozdravljenje, je potrebno izključiti stanja, ko se samozdravljenje odsvetuje. Otroke stare manj kot 3 mesece ter starejše od 65 let naj vedno obravnava zdravnik pri pojavu povišane telesne temperature. Enako velja tudi za nosečnice in doječe mamice. K zdravniku je potrebno, če vročina v treh dneh ne mine, če je 39,0 ̊C in več ter se stanje slabša. Povišana telesna temperatura je pogost simptom, vendar pa je v večini primerov prisotna, kadar gre za virusno ali bakterijsko okužbo.

Dojenčke do 3 mesecev morate čimprej peljati k pediatru, pri večjih otrocih lahko počakate dan ali dva in ga opazujete, če se bodo pojavili še drugi simptomi in znaki bolezni. V otroškem obdobju je uravnavanje telesne temperature nestabilno. Novorojenček in majhen dojenček do tretjega meseca starosti je lahko zelo resno bolan ob normalni telesni temperaturi. Novorojenčki in dojenčki namreč redko odgovorijo na okužbo z vročino in zato ga mora ob povišani telesni temperaturi nujno pregledati pediater. Otrok v starosti dveh do petih let pa ima vročino 40 °C že ob običajni virusni prehladni bolezni. Šele po osmem letu starosti je temperaturni odgovor podoben kot pri odraslem človeku.

Prav tako je pomembno, da smo pozorni pri starejših, ki imajo po navadi nižjo normalno telesno temperaturo in se spreminja počasneje, zato dostikrat ne zaznamo, da gre za vročino. Opazovati moramo še druge simptome in znake in počutje osebe.

Pri nosečnicah lahko bolezensko stanje ali povišana telesna temperatura vpliva na plod, zato priporočamo obisk pri zdravniku. Nekatera zdravila za zniževanje povišane telesne

temperature se izločajo v materino mleko, zato se morajo doječe mamice posvetovati z zdravnikom ali farmacevtom.

Vročino dobimo zaradi spodbujanja centra v možganih, ki uravnava telesno temperaturo. Center spodbujajo posebne beljakovine, imenovane pirogeni. Ti lahko nastajajo v telesu (endogeni) ali pridejo iz okolja (eksogeni). Dvig telesne temperature je lahko hiter ali pa se temperatura dviga počasi. Največkrat gre za bolezenski proces, kot so bakterijske okužbe sečil, pljučnica, druge dihalne okužbe, vnetje srednjega ušesa, vnetje ovojnic možganov in/ali hrbtenjače, žilne okužbe in podobno. Virusne okužbe tudi lahko povišajo telesno temperaturo, ponavadi jo spremljajo še drugi simptomi, kot so slabo počutje, bolečine v sklepih in glavobol. Govorimo o gripi ali drugih virusnih okužbah, ki prizadenejo dihalne poti.

Povišane telesne temperature ne znižujemo vedno, kadar naraste nad normalno 37,7 °C,

saj omogoča delovanje imunskega sistema v našem telesu proti povzročitelju bolezni. Z zniževanjem lahko naredimo organizmu tudi škodo. Manj intenzivno deluje imunski sistem in okužba se lahko razširi. Meja za njeno zniževanje je 39,0 °C, merjena pod pazduho, ko se začnejo pojavljati slabo počutje, utrujenost in oslabelost. Sami lahko takšna stanja zdravimo največ 3 dni, potem pa svetujemo obisk pri zdravniku.

Vročino pa lahko spremljajo še drugi simptomi in znaki, po katerih lahko sklepamo na resnejše obolenje in svetujemo obisk pri zdravniku: kašelj, težko dihanje, bolečine v predelu pljuč, sopenje, izkašljevanje rumene sluzi; glavobol, slabost, bruhanje, zmedenost; občutljivost za močno svetlobo; glavobol ob sklanjanju glave, krči, bolečine v ušesu, bolečine v predelu ledvic ali med mokrenjem, vnetje sečnih poti. Pri otrocih je nujen posvet pri zdravniku kadar je otrok zmeden, se ne odziva, se duši in ne more do zraka in ima mrzlico.

Daljše zadrževanje na vročem soncu ali v zelo vročih razmerah, premalo popite tekočine ali povečano potenje lahko povišajo telesno temperaturo. Pik žuželke je lahko povezan z dvigom telesne temperature, predvsem če je žuželka okužena oziroma ste občutljivi za pike žuželk. Med potovanjem po tropskih krajih se lahko okužimo z različnimi bakterijami in virusi, ki jih mi v domačem okolju nismo vajeni. Povzročajo lahko dvig telesne temperature, ponavadi pa še katere druge spremljajoče simptome in znake. Okužbe so lahko zelo resne, zato je nujen obisk zdravnika.

Nekatera zdravila in bolezenska stanja(rakava obolenja, kronična vnetja, okvare organov…) lahko povišajo telesno temperaturo. V navodilih za uporabo pri poglavju neželeni učinki preverite, ali lahko vaše zdravilo poviša telesno temperaturo.

Kako si lahko pomagate sami?

Povišano telesno temperaturo lahko znižate ali si izboljšate počutje, če: pijete večje količine tekočine, se oprhate z mlačno vodo, si daste mlačne obkladke na čelo, zapestja in gležnje, počivate, sobo večkrat na dan prezračite za 20 minut.

Otroku lahko znižujemo povišano telesno temperaturo z mlačnimi kopelmi, mlačnimi ovitki ali prebrisavanjem z mlačno vodo.

Mlačne kopeli: otroka golega položimo v kad, napolnjeno z vodo, ki je segreta na temperaturo 36-37 °C, nato jo postopoma ohlajamo z dodajanjem hladne vode, dokler ne dosežemo temperature med 29 in 34°C. Otroka po nekaj minutah vzamemo iz kadi, ga dobro obrišemo in oblečemo v sveže perilo.

Mlačni ovitki: Otroka slečemo in zavijemo v rjuho, ki smo jo prej namočili v mlačno vodo ter jo oželi. Čez ovitek ga pokrijemo s suho rjuho in počakamo nekaj minut. Postopek lahko 2- do 3-krat ponovimo, nato otroka dobro obrišemo, oblečemo in položimo v posteljo.

Prebrisavanje z mlačno vodo: Voda naj ima 29-32°C. Z namočeno krpo ali gobo otroka postopno prebrišemo po vsem telesu. Lahko pustimo obkladek na čelu in preko nog. Postopek lahko večkrat ponovimo, nato otroka dobro obrišemo, oblečemo in položimo v posteljo.

Hrana naj vsebuje dovolj tekočine, naj bo vitaminsko in kalorično bogata. Ne priporočamo hrane, ki napenja, ne preveč sladkorja in ne preveč mleka. Hrano mu ponudimo v manjših obrokih in večkrat na dan.

Samozdravljenje z zdravili

Samozdravljenje je primerno, kadar ni prisotnih dejavnikov, ki zahtevajo obisk pri zdravniku. V lekarni lahko kupite po posvetu s farmacevtom različna zdravila za zniževanje zvišane telesne temperature. Izbira ustreznega zdravila je odvisna od starosti bolnika, drugih spremljajočih simptomov, prisotnosti kronične terapije pri pacientih… Gre za zdravila kemijskega izvora, kot so: paracetamol, acetilsalicilna kislina, ibuprofen, natrijev naproksenat. Kadar pa se hkrati z vročino pojavljajo še nahod in/ali kašelj, glavobol, bolečine v grlu, lahko izberemo zdravilo z več učinkovinami, kot npr. acetilsalicilna kislina in kombinacije, paracetamol in kombinacije.

Paracetamol je primeren za vse starostne skupine. Doza in oblika pripravka se določi glede na starost bolnika. Lahko uporabite sirup, svečke, ki so bolj primerni za otroke, lahko pa je v obliki tablet, praškov, česar se poslužujejo odrasli ter otroci nad 12. let. Acetilsalicilno kislino, ibuprofen ter natrijev naproksenat lahko jemljejo samo odrasle osebe.

Zdravil naravnega izvora ni na voljo za zniževanje povišane telesne temperature.

Če kljub zdravljenju vročina v treh dneh ne mine, je potrebno obiskati zdravnika.